V Sobotni prilogi časopisa delo se je novinar Janez Markeš pogovarjal z Meto Kutin. Intervju je bil objavljen 23.10.2021.
Pogovarjala sva se o mojem pedagoškem delu, o javnih prostorih mesta, o potrebi po participaciji, o projektiranju ne le za , temveč tudi z uporabniki/naročniki in še marsičem.
Odlomek:
J.M.: Problematiko, ki je očitno širše družbena, ste lociralo v Ljubljano, v urbana središča kot Maribor, Kranj, Celje ipd., kako pa je na podeželju, oziroma v drugi delih države?
M.K.: Vprašanja spreminjanja prostora brez ljudi so istorodna, enaka v urbanih kot v neurbanih okoljih. Zdajle se pogovarjava v Bohinju, v Stari Fužini, tudi tu se podoba kraja zelo spreminja in ne nujno na bolje. Ljudje se tu vse bolj ukvarjajo s turizmom, ne več toliko s primarno dejavnostjo, kar se v prostoru čuti na vseh ravneh. Teme prostora, ki nastaja za ljudi, ne pa z ljudmi, so akutne. V nedogovorjenem prostoru se ljudje ne bodo dobro počutili. Ljudi je potrebno tudi izobraževati o prostoru. Mlade in stare. Tiste, ki so nosilci projekta in tiste, ki so uporabniki. Nekaj malega sama poskušam z arhitekturnim programom na UTŽO. Moja izkušnja projektantke pa je taka: vsak arhitekturni projekt, kjerkoli že, je priložnost, da se neka skupnost okrepi, ali pa da se razrahlja. Vsak projekt je priložnost za krepitev skupnosti, prostorske teme lahko združujejo ljudi. Arhitektova vloga je, med drugim, da posluša in sliši ljudi in njihove potrebe, aspiracije ter jih materializira na času in kraju primeren način. Ter da razlaga, pojasnjuje. Prostor je krhek, potrebuje povezane in razsvetljene uporabnike.
J.M.: Vas skrbi za »urbano« vitalnost naše metropole in prostorsko-družbeno kulturo sploh celotne države?
M.K.: Delam z ljudmi – in vanje z razlogom verjamem. Vidim, da se želijo vključevati, biti aktivni in da jih stvari res zanimajo. Skupaj s študenti in naročniki doživljam kaj novi uvidi, znanja, lahko pozitivnega prinesejo. Obstaja upanje, zato v tem smislu zgodbe ne bi zaključila.
